In to je ponovna zgodba, tako kot bomo zdaj pri otroškem dodatku, zakon smo sprejeli, pa bomo rekli, ne, zdaj ga pa ne bo, ko ga bo treba začeti izvajati, ga pa ne bomo izvajali. Tu je ista zgodba in se mi zdi, da se na ta način še dodatno norčujemo iz teh ljudi in prav malo grdo kažemo na to, da težko čakamo, da bodo pomrli, da ja ne bodo nič dobili. Torej, če je ta država, če je ta državni zbor priznal, da so bile žrtve, in tako je v zakonu bilo sprejeto, lahko, da je kdo imel pomisleke, jaz jih nimam, jaz sem prepričan, da so bile žrtve, pa je vseeno, ali so bili to preseljeni na Hrvaško ali v Srbijo ali kam drugam, ali so mobiliziranci ali so bili v taboriščih, kakršnihkoli, ali pa so bili pregnani iz svojih, od okupatorja od svojih domov.