Če mi razmišljamo oziroma, če se razmišlja o tem, kako ne zaupamo ustavnemu sodišču ali kako ni prav, da so tako rešili, potem bi to primerjavo dal s študenti, ki bi recimo poslušali na pravni fakulteti predavanje profesorja in bi seveda se zmenili, da bi bilo prav, da bi ta profesor še enkrat delal izpit iz predmeta, ki ga predava. Tako nekako razumemo to temo oziroma tak poizkus zmanjševanja avtoritete, po eni strani, po drugi strani pa je bilo ravno prej povedano tudi to, da bi po taki metodi, na tak način ustavno sodišče moralo gotovo skoraj vsak primer dvakrat obravnavati, ker čim priznajo svoje napake in seveda s tem, da so pač nekatere stvari pozabili, bi to bilo lahko v vsakem primeru predmet ponovnega odločanja, kar pomeni, da bi imeli še dva do trikrat več dela. Vendar kakorkoli je v svetu, gotovo, da nobeden ni nezmotljiv, ampak velja pa neko temeljno načelo, da je ustavno sodišče sodišče, ki seveda ne more biti nanj nobenega priziva in
seveda, da je treba to zadevo spoštovati.