Zato smo v poslanski skupini predlagali izjemo od splošnega pravila fakturirane realizacije - nekaj podobnega lahko najdemo tudi v sosednji Avstriji in tudi v nekaterih drugih državah Evropske unije - in sicer, da ti davčni zavezanci, ki ustvarijo letni promet do 20 milijonov slovenskih tolarjev, obračunavajo in plačujejo davek na dodano vrednost šele takrat, ko so jim bile njihove storitve oziroma blago tudi dejansko plačani.
Menimo, da takšno dopolnilo predlaganega sistema davka na dodano vrednost opravičujejo splošne razmere nelikvidnosti in pa dejanske razmere oziroma možnosti razvoja drobnega sektorja in menimo, da ni korektna ugotovitev vlade v svojem mnenju k predlaganemu amandmaju, ki sicer pravi, da takšne rešitve v drugih državah sicer poznajo, vendar da bi to povzročilo nesorazmerno visoke stroške obračunavanja in plačevanja dajatev. Resda bi bili nekoliko višji stroški, vendar oportunitetni stroški so tudi, če se zavre razvoj
sektorja malega podjetništva in s tem močno okrni tudi možnost višjih prilivov v proračun.