Zaradi tega je prišla sprememba zakona in 9. člen, o katerem danes in trenutno govorimo, o poizkusu iskanja rešitev, kako te postopke drugače reševati in pripeljati do neke institucije v državi, ki je zavezanec za vračilo in smo prišli pač do sklada kmetijskih zemljišč, ki je nastal pozneje in naj bi bil zavezanec za vračilo. Namreč v prejšnjih postopkih, ko je upravna enota vodila postopek, prišla do delne odločbe, do sklada kot pristojnega za vračilo, sklad ni mogel vrniti do odškodninskega sklada in vmes do sodišč in se zgodba vrti v začaranem krogu in sta se začela eden in drugi sklad podajati dolžnost vračila zemljišč na takšen in drugačen način. Namreč 27. člen govori o načinu in obsegu vračanja in se zgodbe ne odvijejo do konca in sami stroški v postopku, tudi za upravičenca so takšni, da se recimo za 20, 30, 50 arov sploh ne splača vlagati zahtevka, ker so večje izgube kot profit skozi denacionalizacijo, ki bi nastala.