Gre namreč za to, da je zakon o denacionalizaciji izhajal iz predpostavke, ki je, pogojno rečeno, logična ali pa, pogojno rečeno, nelogična. Namreč, predpostavljal je, da za vse tiste nepremičnine, ki so bile nacionalizirane, pa jih zapustnik ni navedel v oporoki, ker ni vedel, da bodo čez dve, pet, deset, dvajset let ponovno denacionalizirane, velja normalen zapuščinski postopek in se na novo ugotavljajo dediči, ne dobi pa te nepremičnine tisti, ki je bil sicer v oporoki razglašen za dediča. Na tej podlagi mnogi dediči ali pa upravičenci govorijo o primerih, o katerih je prej govorila gospa-, da so od rojstva živeli pri takem zapustniku, pomagali vzdrževati, pomagali delati na posestvu in podobno, zdaj pa ne dobijo nekaj dodatnih njiv ali pa polovice hiše, čeprav pol že imajo, ker to ni bilo napisano v oporoki.