V zakonu smo namreč zapisali, da je za odločitev o tem, ali se nekomu prizna ta status političnega zapornika potrebna navadna večina prisotnih. Predsednik komisije, to je gospod, počne to stvar tako, da tiste zadeve, za katere se mu zdi, da naj bi šle skozi, preloži za takrat, ko ima dovolj glasov za ponujeno, njemu ljubo odločitev. Za kakšne primere gre, bom povedal.