Znana uredba, ki je bila sprejeta leta 1939 in je urejala prenos premoženja verskih skladov katoliške cerkve, je določila, da se pod verskimi zakladi katoliške cerkve razumejo tisti fondi, ki so bili ustanovljeni iz imovine katoliške cerkve z verskimi dokladami in prostovoljnimi prispevki vernikov. Prenos državnih gozdov Kranjskega verskega zaklada na ljubljansko škofijo je tako v nasprotju z določili same uredbe, kot tudi takrat veljavne zakonodaje. Tako pridobljena lastnina ne temelji na zakonu in veljavnem pravnem naslovu, zato je takšno stanje nično.