V istem zakonu, ki je bil takrat nastal, to je samo zakon o zagotovitvi namenskih sredstev, bencinski tolar, to je bil takrat edini dokument poleg zakona o Darsu, ki je bil hkrati tudi strateški dokument, ki je določal prioriteto in smer, na katero se je lahko zbrani denar sploh porabljal. V 4. členu govori, da se ta sredstva, ki se zberejo z bencinskega tolarja, zagotavljajo za delež Republike Slovenije v okviru celotnega programa graditve avtocest in cest ustreznega standarda. Takratni zakon je poznal izraz "ceste ustreznega standarda" in te so bile tudi hitre ceste, štiripasovne, tripasovne, z izvennivojskimi križišči, v glavnem ceste, ki so ustrezale kasneje razvitemu pojmu "daljinske ceste".