Predstavljajte si, da na primer parlament - res karikiram - z zakonom predpiše, da bo, ne vem, RTV Slovenija vsak teden oddajala, ne samo morda trikrat, štirikrat, odvisno od uredniške politike ali pa politike trženja, ampak, ne vem, vsak dan po pol ure reklamo o podjetju, ne vem, na primer Kozmetika - si izmišljujem - in da mora, seveda, to podjetje to plačati. Skratka, če že obstaja ideja o neposrednih prenosih, in če bi že pristal nanjo, potem se mi zdi primerno, da bi to pisalo ne v zakonu o spremembi zakona o Radioteleviziji Slovenija, ampak v zakonu o obveščanju javnosti, ne vem, o delu parlamenta ali pa o nekem drugem aktu, kjer bi pisalo, da se zagotovijo sredstva za neposreden prenos dela parlamenta, da Svet za radiodifuzijo - ne Radiotelevizija Slovenija - v dogovoru z vodstvom parlamenta poišče frekvenco, gor-dol, in da, skratka, upravlja s to frekvenco ali pa da trži s to frekvenco navsezadnje tisti, ki ponudi najboljše pogoje; ni nujno, da je to Radiotelevizija
Slovenija. Na ta način poskušam odgovoriti na pomislek, izražen na odboru za notranjo politiko in pravosodje.