Skoraj iluzorno je pričakovati, da bodo ljudje še kdaj naselili zapuščene vasi. V vsaki posamični vasi se zrcali svojevrstna tradicija, raznolik način življenja ljudi, pisanost običajev, zrcali se kulturna identiteta, in z opuščanjem poseljenosti jo izgubljamo košček za koščkom, in to prav sedaj, ko jo ob vstopu v EU in v različna mednarodna združenja najbolj potrebujemo. Osebno sem prepričana, da se bodo kraji začeli po uvodni evforiji povezovati, vendar na podlagi skupnih interesov in ne samo po direktivi državnega zbora.