Zato bi moral nacionalni stanovanjski program dati novo rešitev poleg že navedenih treh modelov po stanovanjskem zakonu, ki ne bo prelagala odgovornosti države na upravičenca in najemnika. Če bi dosegli takšno rešitev, bi odpadel tudi problem ekonomičnosti poslovanja pri denacionalizacijskih upravičencih, saj imajo mnogi premajhen stanovanjski fond za racionalno poslovanje, kar seveda poizkušajo nadoknaditi z visokimi najemninami, saj so pričakovanja velika. Ni realno pričakovanje, da vsem lastnikom pač ne bo potrebno več delati zaradi dovolj velikih prihodkov od najemnin.