Takrat smo v zakonu predvideli rešitev, da kadar upravičenec ne more dobiti premoženje vrnjeno v naravi, je upravičen do višine odškodnine, za katero je zavezan Sklad za verske skupnosti, ki se ustanovi s posebnim zakonom. Posebej smo določili, da se kmetijska zemljišča in gozdovi vračajo v last in posest v obsegu, ki ne presega zemljiškega maksimuma, določenega s predpisi, ki so veljali 6.4.1941. Upravičenci, ki jim je bilo premoženje podržavljeno v obsegu, ki je večji od zemljiškega maksimuma, to je znašalo približno oziroma cca 1.000 hektarjev, lahko sami izberejo, kateri del premoženja se jim vrne v last in posest. 3.4.1997 je Državni zbor sprejel v prvi obravnavi ta tekst in zadolžil predlagatelje, da v sodelovanju z vlado pripravijo tekst za drugo obravnavo in pri tem zlasti upoštevajo določila Ustavnega sodišča, ki je razveljavilo 3-letni moratorij in Ustavno sodišče je takrat le napotilo zakonodajalca, da popravi prvotno besedilo, ki glede na
prakso izvajanja denacionalizacije ni bilo ustrezno.