Ko sem šel enkrat na beneške kulturne dneve v družbi z eminentnimi predstavniki kulturnega oziroma znanstvenega življenja iz Slovenije in ne potoval z njimi nazaj, se mi je zgodilo, da so mi zasegli vse knjige, v katerih je bilo kaj slovenščine, in najbolj nevarna za našo obmejno policijo je bila knjiga, ki je bila dvojezična, ne glede na to, da jo je izdalo založništvo Tržaškega tiska. Rekli so: "To nam je pa najbolj sumljivo" in sem potem spoznal državno varnost po tej zaslugi, ker sem uvažal slovenske knjige. To je zame velika zavesa, da ne govorimo, kako je bilo s koroškim Znamenjem, revijo, ki ni mogla čez mejo kar tako itd.