Celo moram na svojo sramoto reči, da navadno zginem, ko so prazniki; pa sem v prejšnjem režimu za kakšno proslavo na Duhu, na Ostrem vrhu ali za koga napisal scenarij za komunistične predstave, če želite tako slišati. Pa sem izginil, ker sem nervozen, če stojim v množici pa vstanejo in vsi pojejo himno, je nekako meni kot pisatelju, morda mi je to v sramoto kot poslancu, priznam, ampak nekako nisem ljubitelj praznovanj. Mene gotovo niste videli na nobenem pohodu in na nobeni štafeti, nikoli, ker sem se zmeraj izmuznil, ker tega nekako ne prenašam.