Znižanje inflacije v letih 1995 in 1996 je bilo doseženo deloma tudi na račun ohranjanja cenovnih disparitet v infrastrukturi, še posebej v energetiki. V tem obdobju je cenovna politika prednostno reševala položaj izvoznikov in po svojih močeh prispevala k zapiranju škarij med rastjo tečaja tolarja in rastjo domačih cen. Pri tem se je pretežno omejila na administrativni instrumentarij kontrole cen, ni pa uspela uveljaviti v zadostni meri drugih možnosti vpliva na znižanje inflacije.