Dosežena stabilnost tečaja tolarja ob še obstoječi domači inflaciji zmanjšuje dohodkovni učinek izvoza in onemogoča samo financiranja investicij. Bančne obrestne mere so še vedno višje od donosov investicij, kar deluje nespodbudno zlasti na redke industrijske naložbe in na možnost nadaljnjega prestrukturiranja v proizvodnji. Zato prihaja do neravnotežja med potrebo po nadaljnjem prestrukturiranju in povečevanju produktivnosti na makro ravni ter med zaostalimi procesi ustvarjanja konkurenčnega ekonomskega okolja na mikro ravni.