Ob tem pa naj povem še naslednje. Kakorkoli je utemeljeno razmišljanje o potrebi končanja lastninjenja, je nemogoče, da se lastninjenje, ki je v dobrem in slabem z mnogimi zapleti in nedoslednostmi 5 let potekalo, zdaj preko noči z zakonom, ki bi ga naj sprejeli po hitrem postopku, poizkuša spraviti z dobrim in slabim do konca, v mnogočem tudi tako, da se pokrijejo in prekrijejo vse slabosti, ker ne bo več nikogar, ki bi lahko na te slabosti in napake opozarjal, saj bo država tudi preko lastninjenja kontrolirala sama sebe, preko razvojnega sklada in njegove skupščine, v katerem bo imela popolno oblast in popolno možnost odločanja.
Rad bi povedal, da se mi zdi v celoti nesprejemljivo, da, bi rekel, vlada, v svoji zakonodajni tehniki in ob vseh svojih ljudeh, ki jih ima, ne najde nobenega drugega načina, kot da tudi na tej točki iznajde kompletno pravno inovacijo, tako kot pri zakonu o proračunu, in predlaga, da se z amandmaji spreminja
nek drug zakon.