Gre za zneske, približno 15 milijard tolarjev, ki jih država dolguje vsem tistim, ki so ta zemljišča odstopili, da so se lahko izvedli prenekateri vodnogospodarski ukrepi, ki so sicer nujni zaradi zavarovanja premoženja ljudi, in sicer tudi izgradnje infrastrukture.
Poleg tega, da so zaostajala področja, ki jih je bilo potrebno urediti z zakonom, pa ugotavljamo, da vendarle ni teklo tudi tisto področje, ki je sicer zakonsko urejeno, gre za vpis v zemljiško knjigo, kjer bi pravzaprav nekatere stvari morali že v skladu z obstoječo zakonodajo na ministrstvu za okolje in prostor pozorneje spremljati in seveda doseči, da bi geodetska uprava stanje v naravi vsakih pet let obvezno vnesla tudi v kataster - žal se to ni dogajalo.
Ker ni bilo to urejeno, je tekel tudi pravni promet z vodnimi zemljišči.