Imeli bi seveda potop, kot se temu reče. Ampak gre za to, da je 200 let rudarjenja - in to je bila odločitev neke države, takratne kraljevine oziroma monarhije, da bo tam pač energetski bazen, zato ker so bili tudi naravni viri - in je seveda v vseh državah kasneje ta tradicija šla naprej, in očitno je, da tako gladko, kot se misli danes, in s tako lahkotnostjo, kot se govori o tem problemu, da če bi se pogledalo, kaj je pravzaprav v tej zgodovini se zgodilo oziroma kaj se ni zgodilo, kar bi se moralo zgoditi, torej da bi se s pravo ceno električne energije zagotovila sredstva za to, da bi ta rudnik zaprli in odpravili vse posledice, ki so s tem nastale. Tega pač ni bilo, zato ker v razvoju, kakršen je v Sloveniji in takrat v Jugoslaviji bil, očitno si tega luksuza niso mogli, nismo mogli privoščiti, da bi odvajali sredstva že za ta namen, kot se to, recimo, sedaj dela, ko smo na drugi stopnji razvoja, za recimo dekomisijo jedrske elektrarne Krško.