Gre za dejstvo, da se pri oblikovanju služb, ki naj bi izvajale, torej ki naj bi omogočile izvajanje kmetijske politike na nekem območju, upošteva tudi zakon o ohranjanju narave. Ta zakon, ki ga danes sprejemamo, je usklajen tudi z direktivo Evropske unije, ki veliko govori o biotski raznovrstnosti in izvajanju ukrepov, da se narava ohranja tudi za bodoče rodove ter da so tudi pridelki, ki jih pridelujemo, pridelani na čim bolj zdrav način. Vse to je nekako že predvideno tudi v zakonu o ohranjanju narave, in predvsem na tistih območjih, ki so predvidena za zavarovanje, bodisi kot krajinski, regijski ali naravni parki, je treba uskladiti tudi izvajanje zakona o kmetijstvu, kajti javne službe na območjih, ki so predvidena za zavarovanje, so že predvidene v zakonu o ohranjanju narave, predvidene so veliko jasneje kot v zakonu o kmetijstvu, in v izogib podvajanju izvajanja ukrepov tako kmetijske politike kot tudi ohranjanja narave je smiselno upoštevati
tudi te rešitve, ki so predvidene v zakonu o ohranjanju narave.