Poglejte, smo en čuden narod. Ko govorimo o naših ljudeh tam v Ameriki pa kjerkoli: oh, to smo polni solza, v grlu nas stiska, kaj vem, zrecitiramo Župančičevo Dumo, na koncu zapojemo še Gor čez Izaro in smo veseli - rešili smo zunaj po svetu. Ko se pa enkrat nekemu zazdi, da bi mogoče bilo le dobro, če bi se res vrnil domov in ga s kovčkom najdemo tamle na meji - a, trenutek, ti si pa tujec!