Osebno sem prepričan, da skupina novinarjev v uredništvu niso predstavniki izvoljenih, je samo nekaj neposrednih, tistih, ki lahko na to vplivajo, imajo pa pravico po neki nelogični določbi, da odločajo o tem, kaj bomo smeli slišati in česa ne smemo slišati. Povsem razumljivo in legitimno se mi zdi, da se za pridobljeno pravico borijo novinarji, težko pa razumem avtorje takšnih idej, kot da je treba televizijo podržaviti, kot da so novinarji na RTV Slovenija odpeli oziroma odplesali svoj labodji spev, takrat ko po mnenju nekaterih veljakov Demosa niso poročali tako, kot bi si oni to želeli, s prve seje tega parlamenta. Torej, tudi novinarji so, po mojem, samo ljudje, zato je povsem normalno, da so jim nekatere stranke bližje kot druge, da pa pri nas včasih celo nekateri gredo čez mejo dobrega okusa pri poročanju in, bom rekel, da dajo toliko te svoje osebne note - ali je to zdaj ta pozitivna ali pa negativna - kot mržnja do tistega, ki je tu ali pa ki je drugje kaj počel, ko to
javljajo, da to presega nekaj, kar je, po mojem mnenju, profesionalno korektno, in zato jim prav tako ni zaupati.