Vlada je pri tem ravnala, najmanj kar lahko rečemo, nenavadno, saj je molčala vse do tedaj, ko je bil zakon v tretjem branju, torej dokončno v parlamentu že izglasovan, potem pa dan kasneje sprejela stališče, da temu zakonu nasprotuje; toda takrat so vse te pravice za vladne funkcionarje očitno že veljale.
Gospod je na seji državnega sveta kasneje ostro zanikal, da bi šlo tu za kakršnokoli računico vlade, toda v pravu velja načelo, kdor molči, se strinja. Nesporno dejstvo je, da je vlada molčala vse do takrat, ko je bil zakon v tretjem branju že izglasovan in ko je bilo torej za njeno ukrepanje, ki izhaja iz ustave in zakonov, že prepozno.