Na podlagi 102. člena ustanovne listine Združenih narodov je pristojno delovno telo generalne skupščine Združenih narodov ugotovilo, da se za mednarodno pogodbo razumejo tudi sporazumi finančne, tehnične in gospodarske narave. Dunajska konvencija o pogodbenem pravu v 7. členu navaja naslednje: Posamezna oseba se šteje za predstavnika države, da sprejme ali overi besedilo neke pogodbe ali izrazi privolitev države, da jo veže pogodba, prvič, če predloži ustrezno pooblastilo ali drugič, če iz prakse ali drugih okoliščin sledi, da so jo zainteresirane države imele namen šteti za predstavnika države v tem smislu in da ne zahtevajo pooblastila. Za mednarodno pogodbo je v smislu dunajske konvencije bistveno to, da pri njenem sklepanju država nastopa kot subjekt mednarodnega prava.