Zdaj pa, ko gledam nas, slovensko državo, ki čaka pred vrati, se postavljam v vlogo tistega, ki čaka pred vrati. Ko pritisnem na zvonec, če ta je, ali ko potrkam, če zvonca ni, potem sem prepričan o treh stopnjah: ali sem zaželen obiskovalec; ali se še pogovarjajo, kdo bo šel odpreti; ali se pogovarjajo, da nikogar ni in da bom nekam moral iti. V teh relacijah mislim, da se tudi mi nekako postavljamo.