Kot torej vse kaže, je posrednik pri nakupu in prodaji zaslužil 4,7 plus 1,5, to je 6,2 milijona mark ali 560 milijonov tolarjev; od tu tudi tiste razlike, o katerih je prej govoril minister, da sta se pojavljali dve različni številki.
Poleg tega je vlada od dneva nakupa do dejanskega plačila, to je leto dni, plačevala visoke obresti, kar je ceno še dodatno dvignilo. Tako moramo, žal, ugotoviti, da končna cena, ki jo je plačala vlada oziroma ministrstvo, sploh ni znana in je lahko še mnogo višja.