Temu sumu, da je šlo za negospodarno trošenje denarja davkoplačevalcev, govori v prid tudi to, da sta oba neposredna sklenitelja tega posla, se pravi državni sekretar kot predstavnik ministrstva za šolstvo in šport in gospod kot najprej kupec in takoj naslednji dan praktično prodajalec tega objekta, dobra znanca, imata delovne prostore oziroma poslovne prostore v isti stavbi na isti ulici in tudi prej sta že sodelovala v več takšnih projektih, kjer je šlo za, v narekovajih, zelo ugodne cene za davkoplačevalce. In seveda, vse kaže, čeprav 100%-ih informacij o tem ni, ampak vse kaže, da gospod celotnega zneska, čeprav je od vlade dobil celotno kupnino, sploh ni plačal za tiskarno Ljudske pravice, ker je šla ta v tem času v stečaj in je bil zaslužek verjetno še večji. Vlada oziroma ministrstvo za šolstvo je vedelo vseskozi, da center nima drugih ponudnikov ter da je zaradi obresti prisiljen objekt čimprej prodati.