Ne vem, ali je prav ali ne ali je mogoče samo moj čut v tem delu še preveč, bi rekel, lahko tudi boste rekli staromoden, ampak jaz se bojim, da biti popolnoma brezbrižen do tega, ne moremo in ne smemo in da bi nadaljevanje tendenc, ki jih imamo, bilo nesprejemljivo. Jaz mislim, da se ne bi smeli in ne bi mogli ponašati s tem, da bi naša država naenkrat prišla v položaj, v katerem so nekatere druge vzhodnoevropske države v tranziciji, kjer že tisoči otrok po cesti prosjačijo brez doma in brez staršev in kjer so na eni strani v parih letih postali posamezniki grozni bogataši in po drugi strani drugi, ki so prej imeli sicer skromno, ampak kljub temu za kruh priskrbljeno življenje, danes nimajo več nobene perspektive. Bojim se, da enostavno na to pozabljamo in da se nam to zdi nepomembno in zato bi želel na to opozoriti, ne da je stanje alarmantno, ampak alarmantno je to, ker o tem nihče ne razmišlja, in ker nam to postaja bolj ali manj vseeno.