Najprej moram ugotoviti glede na dejstvo, da je glavni akt ekonomske politike proračun in da vse drugo, kar rečemo lepega ali poslanci ali ministri, ni zadosti, če se to ne odrazi v konkretnih ukrepih in pa v sredstvih, predvidenih v proračunu, da posebno skrb zbujata proračuna, ki smo ju sprejeli v zadnjih dveh letih, tudi ta, ki smo ga v teh dneh sprejeli. Predvsem zaradi tega, ker je bistveno hitrejša rast javne porabe, v dveh letih za okrog 10%, in še posebej odhodkov proračuna, v dveh letih za okrog 22% realno, ob rasti bruto domačega proizvoda tam med 6% in 7%, 7% če se bo uresničila napoved doktor Senjurja, da bo vendarle letošnja rast med 3 ,5% do 4%.
Tisto, kar me še posebej skrbi oziroma tudi našo poslansko skupino, je slabšanje sestave proračuna v škodo gospodarstva, v škodo gospodarske rasti in v škodo prenove gospodarstva.