Čudim se, zakaj že osmo leto zapored kljub obljubam z vseh strani ni bilo vsaj nekaj drobiža namenjenega tudi sofinanciranju Združenja žrtev komunističnega nasilja, ali pa se tudi vlada boji priznati, da te žrtve sploh obstajajo.
In čisto na koncu, vem, da je pozen čas, da tema okoli proračuna za marsikoga ni zanimiva, čeprav gre za vrhunsko politiko. Prava politika je samo proračun, vse ostalo ni to.