To se pravi, ne deluje distorcijsko na tiste faktorje proizvodnje, ki so v našem sistemu ta trenutek najobilnejši - to je delovna sila - niti tiste, ki onemogočajo ali pa ki bi onemogočali ustrezno produktivno investiranje v slovenskem gospodarstvu, kar je drugi resen ali pa večji problem, ki ga ima naše gospodarstvo.
Druga pomembna elementa, ki sta vodil vlado in ki sta dolgoročnejše gledano bolj pomembna kot prvi - upajmo, da vlada ne bo morala imeti vedno vzvodov za fiskalno izravnavo na takšen način - pa sta dva: eden je prihajajoča sprememba davčnega sistema na področju davka na dodano vrednost, v kateri se bodo finančne storitve, ki jih opravljajo med drugim tudi institucije, ki so omenjene v zakonu, izločile iz obdavčitve davka na dodano vrednost, približno tako, kot bi se zdaj izločile iz obdavčitve davka od prometa proizvodov in storitev. Iz preprostega razloga, ker metodološko ni moč finančnim storitvam imputirati oziroma določiti,
kaj je dodana vrednost pri njihovih storitvah; to je ne samo slovenski, ampak splošno svetovni problem, ko gre za davek na dodano vrednost.