Če se ne bomo odločili, in tukaj je kritična točka odločitve, ali in koliko bo Slovenija sprejela, da se lahko v javnem sektorju pametno, organizirano in strokovno neoporečno začne proces uvajanja privatnega financiranja v javno infrastrukturo, do takrat, če tega ne bomo storili, bodo seveda vsi napori v okviru državnega proračuna in pa javnih financ odšli v prazno.
Ravno v zadnjem času imamo veliko diskusij, ki kažejo na to, da tega problema ne želimo spoznati na pravilen način, ko želimo isto državno premoženje prodajati najmanj za tri namene hkrati. Enkrat za reševanje problema državnega proračuna, ki je smotrno in smiselno pod pogojem, da ima država in državni zbor ter vlada zavezo, da bo na področju porabe dosegla tiste varčevalne ukrepe, ki omogočajo, da bo ta denar porabljen dejansko za investicije, ne pa za krpanje tekoče porabe, tekočih izdatkov, ki nastajajo zaradi premalo učinkovitih ukrepov na tem področju.