Prvi lustracijski predpis v Sloveniji je bil tako imenovani amandma, Uradni list Republike Slovenije 19/94, ki določa, da ne morejo biti izvoljeni v trajno sodniško funkcijo sodniki, ki so sodili ali odločali v preiskovalnih in sodnih postopkih, v katerih so bile s sodbo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine. Zoper to lustracijsko določbo je nato tedanji sodnik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije sprožil ustavni spor, vendar je Ustavno sodišče ugovor o protiustavnosti zavrnilo in odločilo, da ne gre za nedovoljen poseg v temeljne človekove pravice in svoboščine, saj za lustracijo obstajajo stvarni razlogi: delavci, sodelavci tajnih služb in funkcionarji totalitarnega komunističnega režima, ki so še vedno na oblasti.
Lustracija ne temelji na političnem ali drugem prepričanju, na katerikoli drugi osebni okoliščini, temelji le na dejanjih in delovanju posameznikov.