In čisto osebno se nagibam k temu, da bi tiste ljudi, ki si niso umazali rok s krvjo in ki niso bistveno kršili človekovih pravic, sodili bolj po tem, kako so se vedli v zadnjih letih, kot pa po tem, kako so ravnali v preteklosti. Kajti dopustiti je potrebno, da se človek spreminja in da spoznava tudi svoje zmote, čeprav sem v tem parlamentu doživel nekoliko razočaranj, ko vidim, da nekateri še danes teh zmot nočejo priznati, kot jih je že omenjeni Đilas in pa tudi mnogi drugi po svetu, od Dubčka, navsezadnje tudi Tuđman in tako dalje. Jaz ne bi želel, da bi se tega zakona bali vsi tisti, ki so danes pošteni in lojalni državljani, razni direktorji in podobni, ki živijo pošteno, in ki korektno opravljajo svoje delo.