Demokracija ne počiva na samo v glavnem svetli, grški, novodobni posvetljeni izkušnji, pač pa tudi na izkušnjah tistih zgodovinskih zablod, ko je sicer z dobrimi nameni dopustila zdrs po fašističnem, nacističnem ali pa revolucionarnem terorizmu.
Ali je sploh potrebno pomisliti na to, kako se počuti zapornik z Golega otoka, kako se počutijo ljudje, ki so samo za to, ker so pač nekoč nekje imeli malo predolg jezik, za prazen nič praktično, pravzaprav za dobre namene tedanjih hegemonov, izgubili svobodo, državljanstvo, državljanske pravice, zdravje, dostojanstvo, službo, pa mogoče še ženo in otroke. Vprašam vas, kdo je še pri preurejanju družbe imel slabe namene?