Aksiom zgodovine, ki svoje destruktivne in tragične moči ne sme nikoli več razmahniti. Demokracija ne počiva na samo v glavnem svetli, grški, novodobni posvetljeni izkušnji, pač pa tudi na izkušnjah tistih zgodovinskih zablod, ko je sicer z dobrimi nameni dopustila zdrs po fašističnem, nacističnem ali pa revolucionarnem terorizmu.
Ali je sploh potrebno pomisliti na to, kako se počuti zapornik z Golega otoka, kako se počutijo ljudje, ki so samo za to, ker so pač nekoč nekje imeli malo predolg jezik, za prazen nič praktično, pravzaprav za dobre namene tedanjih hegemonov, izgubili svobodo, državljanstvo, državljanske pravice, zdravje, dostojanstvo, službo, pa mogoče še ženo in otroke.