O predlagateljih prav gotovo ne bi rad razpravljal, saj imajo očitno vsi osebne pa tudi vsebinske razloge za to, da so napisali to resolucijo tako, kakršna je. Rad bi rekel nekaj v načelu o tej resoluciji, ki po mojem trdnem prepričanju prihaja nekoliko prepozno, na vsak način pa še zadosti zgodaj, da se pomenimo o preteklosti mi, sodobniki te preteklosti, o kateri je treba nekaj reči, zlasti in predvsem zaradi tega, da ne bi nekdo, recimo po moji smrti, čez deset ali petnajst let, sramotil ali kako drugače obravnaval moje otroke za krivdo mene ali naših skupnih prednikov. Tako da mislim, da je prav, da si danes rečemo, kar je treba, pa potem gremo naprej.