Varnostna obveščevalna služba je začela neusmiljeno tolči po resničnih ali namišljenih nasprotnikih v Ljubljani in na podeželju. Vojaško nepripravljena in politično zmedena desnica še zdaleč ni zmogla odpora na dveh frontah, proti okupatorju in proti partizanom, in je tako po skoraj enoletnem oklevanju, ko je šlo za reševanje golega življenja, naredila usodno napako: vzela je orožje od okupatorja. To je dalo slovenski revoluciji tisti klasično potreben, toda še ne zadosten pogoj za vsako revolucijo.