Res pa je tudi, da kot kaže zadnjih šest oziroma sedem let, da so mnogi takrat držali figo v žepu in zgodovinske priložnosti, da se ti elementi preseganja nekdanjih delitev razrastejo v sistem, niso izkoristili. Po mojem mnenju je tisto, kar je bilo odločilno, da v času po prvih volitvah ni prišlo do lustracijskih predlogov, je bilo prepričanje in dobronamerno pričakovanje večine ljudi v Sloveniji, pa tudi nove vlade in Demosa, da se bodo stvari uredile same po sebi, da je partija sestopila, se pokesala, da je komunizem propadel po celem svetu, da je pot v demokracijo neizbežna, gotova in nepovratna; da se bo ukradeno vrnilo, da bodo krivice popravljene, da bodo sodišča krivce kaznovala, da bodo privilegiji odpravljeni, da bodo tajne službe prenovljene, da se bodo mediji pluralizirali in da bomo od privatizacije imeli vsi koristi. Taka so bila takrat pričakovanja in ta pričakovanja so bila odločilna pri obravnavanju zadev, ki so danes na dnevnem redu.