V letu 1994, ko je bil zakon sprejet, smo se soočili ob sprejemanju zakona z dvema računovodskima in ekonomskima dejstvoma. Prvič, da je bil namen seveda tega zakona v najkrajšem možnem času, seveda pa v času veljavnosti embargov, uvoziti čimveč tiste potrebne vojaške opreme, ki jo je Ministrstvo za obrambo štelo kot nujno za bojno sposobnost slovenske vojske. V tem primeru je bil zakon, ki je omogočal približno 1 milijardo nemških mark, govorim na okroglo, sredstev, ki bi se lahko porabila za ta namen, je bilo jasno, da če bi izkazali te poslovne dogodke same nabave opreme, ki sicer niso investicija, ampak je, kot veste po mednarodnih standardih potrošni material, vojaška oprema namreč, bi se izkazalo, da bi bil delež vojaškega proračuna v državnem proračunu krepko čez 3% družbenega proizvoda oziroma bruto domačega proizvoda in da bi takrat enostavno popolnoma izmaličili sliko državnega proračuna.