Kot sem prej rekel, veljati bi moral za vse uporabnike državnega proračuna enoten princip varčevanja na tem področju, čeprav včasih zelo neprijeten, pa vsekakor v tej situaciji utemeljen. Zavedamo se, da je predvsem pri celotnem področju sodstva, da je obseg materialnih stroškov zelo skopo odmerjen, da pa so se nekatere prilagoditve zgodile v zadnjih dveh letih in da situacija ni kritična. Prav tako bi vlada težko sprejela pobudo, da so sodni organi v okviru državnega proračuna pojasnjeni z eno postavko, in bo vztrajala na tem, da se proračun ne krči v številu postavk, ampak da se vsaj do nadaljnjega širi, predvsem na področju investicijskih dejavnosti posameznih uporabnikov.