Si lahko predstavljate, spoštovani državni zbor in spoštovani državljani, kakšna ironija je to, da predsednik vlade namesto, da bi skrbno poslušal in spremljal vso kritiko, ki jo izreče ta državni zbor kot dobronamerno učno uro, on že vnaprej izjavi, da so te kritike in te razprave popolnoma nepotrebne in brezpredmetne. Če bi jaz bil, kar bogu, verjetno nikoli ne bom predsednik vlade, bi vse kritike in opozorila skrbno zapisal, potem stopil na oder in dejal: Res je spoštovani, vam za to upravičeno kritiko. Skrbno sem si zapisal vaše pripombe.