Slovenija je po letih 1992/93, ko je bila v zunanji politiki zelo uspešna in je dosegla vse takrat zastavljene cilje, prišla pred nove izzive, ki so bolj filigranski, ki zahtevajo detajlnejše in preciznejše odločitve, ki niso vselej črno-bele, ki niso samoumevne, morda je to dobra beseda, ki niso samoumevne, o katerih se je treba politično izreči. Pričakujem nekatere spremembe, kar se tiče našega načelnega izhodišča, da mora Slovenija kot majhna država na zelo pomembnem geopolitičnem prostoru voditi politiko ekvidistance, enakih razdalj do Bonna, do Rima, do Pariza in Washingtona. To je za naš mednarodni položaj, za našo možnost, da bomo enakopravni subjekt v tej evropski družini izjemnega pomena.