Zato je tudi bila naša odločitev takšna, da se preprosto izvede ta vpis, vknjižba na način, kot je predviden.
Drugačna rešitev bi ob razmeroma zanemarljivih majhnih primerih, ki so se morda zgodili, vendar mi nimamo nobenega empiričnega primera, bi pomenila, da bi vse državljane in državljanke, ki imajo pravico uporabe pravzaprav morali napotiti na postopke dokazovanja, kar bi pa pomenilo izjemno zapleteno zadevo, ki se ne bi končala v letih; je nepredvidljivo, kdaj bi se lahko končala, predvsem pa se mogoče nikoli ne bi mogla končati za vse tiste lastnike, ki so imeli v mestih in mestnih naseljih seveda lastninsko pravico, vendar jim je zakon leta 1958 razveljavil to lastninsko pravico in jo prepisal pravico uporabe, nimajo pa pravih ali ne morejo pa do pravih dokazil, razen te pravice uporabe, ki je vpisana v zemljiški knjigi. In to je preprosto način, kako to lahko storimo, na najbolj enostaven in najbolj zakonit način, je tudi v
obrazložitvi to posebej utemeljeno.