Naše izhodišče v pripravah tega zakona, in to smo tudi na komisiji povedali, je bilo, če poenostavim, samo ne me razumeti dobesedno, naslednje, v bistvu ne gre za lastninjenje, ampak za formalno preknjižbo, ker če je nekdo že to pravico pridobil na zakoniti podlagi seveda, kot pravico uporabe, na kateri recimo stavba stoji, potem je težko reči, da se zdaj na novo lastnini, ampak pravzaprav prejšnjo pravico uporabe, ki je bila v starem sistemu opredeljena, ne kot lastnina, ampak kot pravica uporabe preko lastninske pravice, opredeli. Najenostavnejše bi bilo to opraviti čim enostavneje in čim hitreje, zato smo tudi iz tega izhajali in menili, da je pristop, ki ga je ta zakon uporabil, da gre za preknjižbo na podlagi neodplačne pridobitve, ne pa, da se na stotinah ali pa na stotisočih ali pa milijon primerih posebej ugotavlja, v kakšnih pogojih je bilo kaj pridobljeno, pravilen in da takšnega tudi kaže podpreti. Zaradi tega smo tudi menili, da bi
bilo nesmotrno, da kakorkoli za nazaj za 50 let v zelo različnih okoliščinah preverjamo pridobitev te pravice uporabe.