Nekateri med njimi samovšečno zrejo na ustavo kot na svojega otroka, ki je nesporno popoln že zaradi tega, ker je njihov otrok. Drugi pa so se tako visoko zaplankali, da niso opazili, da je Berlinski zid že padel, da si vse države, ki niso prostovoljno živele na desni strani tega zidu, na vso moč prizadevajo v skupno Evropo. Prav tako ne vidijo, da se Evropa pred našimi očmi neizprosno in dramatično spreminja in da se je pred našimi očmi zgodila in se dogaja zgodovina.