Najprej ureditev osnovnega zdravstvenega varstva, kar pomeni definirati mrežo javne zdravstvene službe z vsemi potrebnimi normativi, kadrovskimi in normativi glede opreme, določiti mrežo primarne, sekundarne in terciarne dejavnosti, kar vključuje v končni fazi tudi kategorizacijo bolnišnic, ki so prav finančno deficitarne in v zapostavljenem položaju, kar vključuje tudi opredelitev mreže dežurne službe. To naj bi bilo izhodišče za načrtovanje zdravstvene politike in v tej zdravstveni politiki mora najti ambulantna obravnava čim večjega števila bolnikov svoje mesto, prav tako pa je potrebno tudi s podzakonskimi akti definirati do katerega nivoja diagnostike in zdravljenja mora biti bolnik obdelan že v osnovni zdravstveni službi. Ukrepi zdravstvene politike morajo spodbujati izvajanje programa dnevnih bolnišnic, kar bo v posledici vodilo tudi do skrajšanja ležalne dobe.