Njegov komični učinek temelji sicer predvsem na nenehnem ponavljanju in se stopnjuje z vsakokratno ponovitvijo. (Zelo lep zgled takšnega učinka ponavljanja je škripanje vrat v Tatijevem filmu Gospod Hulot na počitnicah, sicer pa sta klasična zgleda ponavljanja v dramatiki npr. »Que diable allait-il faire dans cette galere?« v Moliérovih Scapinovih zvijačah ‒ s komičnim učinkom ‒ in »Brutus is an honourable« v Shakespearovem Juliju, kjer Mark s ponavljanjem perverzno poudarja ravno Brutovo nečastnost.)