nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Ko sredi Damaska (treba je vedeti, da ima več kot milijon ali skoraj dva milijona ljudi in da je najstarejše stalno naseljeno mesto na svetu, drugače faktografsko izučeni del osebnosti trpi, pa čeprav pritajeno) gledam, kako razposajeni vozniki drug drugega svarijo z glasnim hupanjem, ker se jim smernikov ne ljubi vklapljati, in poslušam žužnjanje po ulicah, ki se stekajo k stari tržnici, se mi zdi nemogoče, da bi se lahko pod vzhodnim soncem kdaj rodila knjiga, kakršna je Sartrov Gnus. Zdi se mi, kot da bi Evropejce začarala hudobna mačeha iz Trnuljčice in bi vsi okameneli. Zdaj stoletja otrplo čakajo, takšni, kot jih je ujelo prekletstvo: z izrazi krčevitega napora ob kdo ve kakšnem delu, z obrazi, spačenimi od jeze, topostjo, za katero so skrili žalost, z očmi, ki iz strahu gledajo pod noge...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani