nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
»Mi smo nekaj več kot Kitajci, ker se deloma počutimo kot Evropejci, in nekaj več od Evropejcev, ker pripadamo Daljnemu vzhodu,« mi poskuša pojasniti Nastarzija, katere mati je Kitajka, oče pa Portugalec; zdi se, kot da s temi besedami opisuje ves Macao.
Verjetno nobeno drugo mesto na svetu ne proslavlja z enako energijo in vnemo tako kot kitajsko novo leto, tako tekmo zmajevih ladjic (prvi dan poletja po lunarnem koledarju) kot veliko noč, pri tem pa meša legende iz budistične in taoistične tradicije ter pogosto najde isti izvir vseh religij v preprosti človeški potrebi po premagovanju smrtnosti in naklonjenosti nebes. Ko sem se sprehajala po ulicah okoli Trga senata v središču mesta, sem se spraševala, ali se mi zdi vzdušje Macaa privlačno zato, ker tako zelo spominja na sredozemsko, ker me torej na vsakem koraku spomni na jug Evrope in ker na vsakem vogalu stoji kaka cerkev, potem pa sem odgovor našla bolj v kombinaciji, ki jo ponujajo strehe katedral in kitajskih
svetišč, katoliških svetnikov in vzhodnjaških zmajev pod njihovimi nogami, pa tudi v mešanici jezikov, s katerimi je mogoče tu komunicirati: guangdonškega narečja, v katerem govori večina prebivalstva, portugalščine, v kateri so izpisana imena ulic, ki pa jo redkokdo - razen samih Portugalcev - razume v govorni obliki, mandarinske kitajščine, ki se prebija s približevanjem predaje in prevzema, ter angleščine, ki je najzanesljivejši skupni jezik.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani